Slikarstvo Leopolda Strnada se giblje v prostoru, ki je izven novatorskih in iskalnih tokov. Slikarju ne gre za to, da bi utiral popolnoma nova pota, da bi zanikal tradicijo ali šokiral z nenavadnimi liki in barvnimi kombinacijami. Leopold Strnad je krajinar v klasičnem pomenu besede in ga po stilni usmeritvi prav lahko primerjamo s poetom notranjske krajine, z Lojzetom Perkom. Seveda pa gre za drugačen temperament, za drugo in predvsem drugačno generacijsko pripadnost. Slikar, ki se je najprej loteval štajerskih krajinskih motivov in monumentalne kraške krajine ter vedut, je dozorel sorazmerno hitro. Spoznal je, da mu narava s svojimi menjavami in sestavinami pomeni sinonim za vse kar je vrednega v življenju. Hkrati pa se v to spoznanje tkejo tudi nostalgični spomini na rojstni kraj in krajino, na težko mladost med skromnimi hišicami s slamnatimi strehami in asociacije na človeško življenje, na večni tokokrog življenja in smrti.
  Ker Strnad čuti naravo kot živo tvarino, malodane kot bitje, se je loteva na zanimiv način. Z močnimi namazi barv in s sočnimi ploskvami podoživlja tisto kar polje pod površino - zato bi lahko rekli, da slika predvsem tisto česar nepozorne oči v naravi ne najdejo. Z zamolklimi barvami, ki jih poživljajo belkaste ali pa močnejši, svetlejši barvni akcenti to občutno stopnjuje.

  Slikarjeva ljubezen do štajerske krajine ali do figu-
ralnih kompozicij vključenih v pokrajino pa kaže tudi njegov temperament in malodane prirojeno usme-ritev. Navsezadnje bi lahko njegov način slikanja in interpretiranja resničnosti opredelili tudi kot izrazito panonsko tipsko komponento. Če se spomnimo kako so uporabljali barve Vrečič, Pandur ali Ivan Kos, bomo spoznali, da najbrž ne gre za naključje, da se tudi v Strnadovem slikarstvu odziva specifičen panonski odnos do oblikovanja.

 Strnadove podobe, pa naj gre za krajine ali portrete, so potemtakem ujete v realistične okvirje in hkrati v plodno regionalno tradicijo. Vendar pa moramo ugotoviti, da krajine ne odslikava - v njej išče predvsem odzive na lastna čustvena stanja, zato ji daje izrazito antropomorfno obliko. Prav zato se mnogokrat izogne slikanju detajlov in zajema pokrajino kot celoto in kot sestav temeljnih barvnih ploskev. Zato se nekatere slike iz zadnjega obdobja že približujejo bolj abstraktni formulaciji ter k povdarjanju ekspresivnih elemetov. To pa je tudi napoved, da se slikar ni zadovoljil z doseženim, da bi rad slikal več in bolje - vse kaže, da mu je pot odprta.

Dr. Ivan Sedej

(ob otvoritvi razstave v galeriji Rista Savina v Žalcu 1981)