Slikarstvo Leopolda Strnada se giblje v prostoru, ki je izven novatorskih in iskalnih tokov. Slikarju ne gre za to, da bi utiral popolnoma nova pota, da bi zanikal tradicijo ali šokiral z nenavadnimi liki in barvnimi kombinacijami. Leopold Strnad je krajinar v klasiènem pomenu besede in ga po stilni usmeritvi prav lahko primerjamo s poetom notranjske krajine, z Lojzetom Perkom. Seveda pa gre za drugaèen temperament, za drugo in predvsem drugaèno generacijsko pripadnost. Slikar, ki se je najprej loteval štajerskih krajinskih motivov in monumentalne kraške krajine ter vedut, je dozorel sorazmerno hitro. Spoznal je, da mu narava s svojimi menjavami in sestavinami pomeni sinonim za vse kar je vrednega v življenju. Hkrati pa se v to spoznanje tkejo tudi nostalgièni spomini na rojstni kraj in krajino, na težko mladost med skromnimi hišicami s slamnatimi strehami in asociacije na èloveško življenje, na veèni tokokrog življenja in smrti.
  Ker Strnad èuti naravo kot živo tvarino, malodane kot bitje, se je loteva na zanimiv naèin. Z moènimi namazi barv in s soènimi ploskvami podoživlja tisto kar polje pod površino - zato bi lahko rekli, da slika predvsem tisto èesar nepozorne oèi v naravi ne najdejo. Z zamolklimi barvami, ki jih poživljajo belkaste ali pa moènejši, svetlejši barvni akcenti to obèutno stopnjuje.

  Slikarjeva ljubezen do štajerske krajine ali do figu-
ralnih kompozicij vkljuèenih v pokrajino pa kaže tudi njegov temperament in malodane prirojeno usme-ritev. Navsezadnje bi lahko njegov naèin slikanja in interpretiranja resniènosti opredelili tudi kot izrazito panonsko tipsko komponento. Èe se spomnimo kako so uporabljali barve Vreèiè, Pandur ali Ivan Kos, bomo spoznali, da najbrž ne gre za nakljuèje, da se tudi v Strnadovem slikarstvu odziva specifièen panonski odnos do oblikovanja.

 Strnadove podobe, pa naj gre za krajine ali portrete, so potemtakem ujete v realistiène okvirje in hkrati v plodno regionalno tradicijo. Vendar pa moramo ugotoviti, da krajine ne odslikava - v njej išèe predvsem odzive na lastna èustvena stanja, zato ji daje izrazito antropomorfno obliko. Prav zato se mnogokrat izogne slikanju detajlov in zajema pokrajino kot celoto in kot sestav temeljnih barvnih ploskev. Zato se nekatere slike iz zadnjega obdobja že približujejo bolj abstraktni formulaciji ter k povdarjanju ekspresivnih elemetov. To pa je tudi napoved, da se slikar ni zadovoljil z doseženim, da bi rad slikal veè in bolje - vse kaže, da mu je pot odprta.

Dr. Ivan Sedej